Ogledali smo si razstavo likovnih del učiteljice Jolande Cerkvenik, ki na naši šoli uči zgodovino in geografijo. Ker je letošnje leto njeno zadnje leto poučevanja, nas je zanimalo več o njenem hobiju, s katerim si krajša proste dni, ki jih bo v prihodnosti še več.
Kdaj in zakaj ste začeli slikati?
Kdaj točno, ne vem, ampak tam konec osemdesetih, v začetku devetdesetih let, ko so otroci malo zrasli, sem želela še zase nekaj in sem si poiskala eno starejšo gospo v Martinjaku, Marijo Žurga, in sem k njej hodila na učne ure slikanja z oljnimi barvami. To je bila kar težka tehnika za začetek in takrat se mi je zdelo, da mi kar gre, zato sem potem sama nadaljevala še z ostalimi različnimi tehnikami.
Kaj je inspiracija za vaše slike?
Inspiracija? Ja, težko je govoriti o inspiraciji, nisem likovnik, stvari počnem ljubiteljsko, navdihujoče. Pred novim letom so novoletni motivi, za veliko noč so velikonočni, vmes pa hodim tudi na likovne delavnice kulturnega društva Rak Rakek, kjer počnemo različne stvari, od slikanja, mozaikov in podobno.
Katera pa je vaša najljubša tehnika?
Najraje imam akvarel, zato ker slika zelo hitro nastane in ni potrebno več kaj dosti popravljati. Ne popravljam rada. Zelo hitro sem zadovoljna in me tiste potankosti bolj odbijajo kot ne, zato imam rada akvarel – namočiš, poslikaš in je.
Je kakšno posebno delo, ki ste ga naredili, na katerega ste izjemno ponosni in zakaj?
Rekla bi, da sem ponosna na vsako delo, ki ga naredim. Zelo mi je všeč pav, ki je tukaj na šolski razstavi, zato ker se mi zdi, da je velik in impozanten. Všeč so mi tudi ostali mozaiki, saj se mi zdi, da se da z različnimi tehnikami in materiali marsikaj narediti. V veliko pomoč mi je računalnik. Na računalniku se da poiskati veliko spletnih strani, za take umetnike kot sem jaz, v narekovaju, kjer lahko vidiš, kaj vse se da narediti in poskušaš in delaš in ustvarjaš.
Približno koliko časa porabite za eno sliko?
Saj pravim, akvarel je narejen zelo hitro, mozaik, recimo tisti pav, njega pa sem izdelovala dva meseca, ampak najprej je bilo treba zbrati kamenčke. To so vse kamenčki, ki sem jih nabirala na morju. Potem je bilo treba nabrati še drug material. Za glavo pava sem, že za sam začetek, potrebovala štirinajst dni. Izbirala kamenček, oblikovala, ga poslikala, razmišljala, kako ga obrniti in potem sem nadaljevala. Ko je bil velik del pava že narejen, je bilo treba narediti še rep. In za rep sem porabila tudi veliko časa, ker sta dva sloja kamenčkov in vsak kamenček je bilo treba posebej pobarvati in to z različnimi barvami. In kamenčki so različni, eni so sivi, eni so beli, zato se barve različno gor primejo. Vam se mogoče zdi dva meseca dolga doba, vendar, ko to delaš po nekaj ur na dan, včasih samo pol urce, pa razmišljaš kako in kaj, čas kar beži.
Ali raje slikate realistično ali abstraktno?
Raje slikam realistično, ker se mi zdi, da za abstraktno nimam dovolj znanja, da bi te stvari udejanjila, tako da mi je bolj všeč realistično.
Kje najraje slikate? Imate kakšen poseben kotiček, namenjen temu?
Kotiček imam doma, kjer imam en prostor, ki mu rečemo »mamin kabinet«, ampak v tistem kabinetu domuje cela družina, tam je veliko stvari, prostor je manjši in kadar se kakšne stvari lotim, potrebujem veliko prostora, zato najprej malo pospravim in potem, dokler stvar ni končana, tam kraljujem jaz. Potem pa spet vse pospravim, ker recimo, če delaš s steklom ali s čimerkoli drugim, stvari letijo naokrog in je potrebno veliko pospravljanja. Tako da je tisti čas ta prostor namenjen le meni. Ne mislite, da to počnem ves čas. To so obdobja, ko se česa lotim in takrat pač delam.
Intervju smo izvedle učenke izbirnega predmeta novinarstvo, ki se učiteljici Jolandi najlepše zahvaljujemo za njen čas ter ji želimo še obilo veselja ob njenem ustvarjanju.
