Tretji četrtek maja popoldne se je pri šolski telovadnici zbrala pisana množica: nekaj učencev osmega razreda, nekaj učencev devetega razreda, veliko staršev in nekaj učiteljic. Zaradi govorilnih ur? Kje pa! Zaradi Londona! Iz velikega rumenega avtobusa je izstopila neznana oseba – to je bila naša vodička Tjaša, ki nam je v naslednjih dneh približala London. Slovo od družin ni bilo težko, saj smo si vsi želeli čim prej na pot – na letališče, od koder bomo poleteli v Združeno kraljestvo in končno pristali v Londonu.
Naša pot je bila deževna, nevihtna in zato dolga, a nas to ni zmotilo; razpoloženi smo se v zgodnjih jutranjih urah nastanili v hotelu in kljub kratkemu spancu ob zajtrku že nadobudno pokušali drugačne jedi in se na koncu večinoma nasitili z dobro znanimi, ki pa so bile v družbi vrstnikov in ob pestri izbiri še bolj okusne.
Z javnimi prevoznimi sredstvi smo se spoznali že ponoči, čez dan pa smo s pridom izkoriščali zapleteno mrežo londonske podzemne železnice, ki je najstarejša na svetu! No, nekateri vlaki so bili videti precej novi, tako da glede tega, da so najstarejši, nismo prepričani. Čudili smo se številnim hodnikom, stopniščem in dolgim tekočim stopnicam, kjer smo se hitro navadili na poseben red: stoj na desni, da lahko po levi prehitevajo tisti, ki se jim mudi. Presenetili so nas ‘ulični umetniki’, ki so namesto na ulici igrali na hodnikih postaj podzemne železnice in zbirali ne le drobiž – prispevek bi jim lahko nakazal tudi s plačilno kartico.
Ulične umetnike in ne vaške, ampak velemestne posebneže smo videvali ‘na vsakem vogalu’ in na vsakem trgu. Vsak zase je poskrbel za glasno ozvočenje in okoli sebe zbiral široko množico ljudi, ki jo je nagovarjal z glasnim vpitjem, običajno z močnim britanskim naglasom. Ob tem ni bilo videti, da bi hrup koga motil ali da bi kjerkoli poskušala posredovati policija. Ljudje so se ustavljali, postali, se nasmihali in morda kaj prispevali. Nihče se ni razburjal, tudi ko so na nedeljskem vlaku navijači preglasili cel vagon z glasnimi navijaškimi pesmimi, krilaticami in vzkliki. Zdelo se je, da so ljudje zelo strpni, odprti za drugačnost, prijazni. Kljub mešani strukturi londonskega prebivalstva in številnim obiskovalcem mesta smo bili obkroženi s krasno britansko angleščino, občasno začinjeno z naglasom, da je zvenela še bolj sočno.
Ogledali smo si vse ‘must see’: Madame Tussauds, kjer smo se lahko slikali z najbolj slavnimi, Piccadilly Circus, kjer te lahko zaslepi blišč ogromnih neonskih reklam, Oxford in Regent Street, kjer lahko zapraviš v eni uri več, kot se zasluži v celem mesecu, Soho, kjer se vrstijo simpatične trgovinice in živahni pubi, pogosto v tradicionalno grajenih stavbah, barvit China Town, glasbeno in gledališko obarvan Leicester Square, kjer ulični umetniki preglasijo zvončke na švicarski glasbeni uri, Covent Garden, kjer si lahko na stojnicah izbereš razne izdelke domače in umetnostne obrti ali pa si v družbi prijateljev privoščiš obrok potem, ko si že nekaj časa opazoval ‘predstavo’ še enega uličnega umetnika. Seveda smo se posvetili tudi klasičnim stavbam: kraljevi Buckingham Palace, slovitemu stolpu z uro Elizabeth Tower, v katerem se skriva zvon Big Ben ter parlamentarnemu kompleksu The Houses of Parliament. Prisostvovali smo pregledu kraljeve straže na konjih, sprehodili smo se ob rdeči ceremonialni cesti The Mall, opazovali živalice v St James’s Parku in na ogromnem Trafalgar Square-ju na podstavku stebra s kipom generala Nelsona opazili, da imajo ogromni bronasti levi pravzaprav pasje šape! Če smo bili pri opazovanju spretni in če smo že kaj vedeli o Londonu in britanski zgodovini, smo si lahko prislužili čokoladno tablico, saj je naš sobotni vodič Rob, pristni Anglež, med potjo od znamenitosti do znamenitosti zastavljal ‘chocolate questions’. Z njim smo prišli nato tudi do velikanskega skupka grajskih zidov, stolpičev in stolpov okrog The Tower of London, ob tem se nam je že pokazal veličastni Tower Bridge, ki smo ga tudi prečkali in nadaljevali hojo po nabrežju Temze, kjer so se nam ponujali krasni pogledi na tradicionalne in sodobne stavbe. Šli smo mimo replike Shakespearovega znanega okroglega gledališča The Globe, mimo živahne tržnice Borough Market, prečkali sodoben Millenium Bridge s pogledom na kupolo St. Paul’s Cathedral, nato pa smo se morali okrepčati, da bi zmogli še večerne aktivnosti, med drugim za nakup knjig zase in domače, saj Anglija ponuja več izbire po nižjih cenah. Dobro, da so večinoma ‘paperback’ in so lahke! Da bi bil dan popoln, smo se en večer vračali z velikim rdečim avtobusom, ki kar gomazijo po mestu. Tako smo imeli skoraj zastonj ‘bus sightseeing tour’, čeprav so fantje bolj od znamenitosti z avtobusa opazovali ‘hude avte’.
Okrepčil nam res ni manjkalo – po obilnem zajtrku smo sredi dneva lahko sami izbrali, kje in kako bomo malicali oziroma imeli kosilo. Nekateri so več tvegali in naročili oziroma si kupili manj znano, velikokrat pa je prevladala izbira dobro znanega in preizkušenega ponudnika hitre prehrane. Pozno popoldne ali proti večeru je za ugodje naših želodčkov poskrbela agencija, zvečer pa lokalna trgovina, ki je dobro založena s prigrizki in sladkarijami, tako da jih kljub množičnemu obisku nismo mogli presenetiti. Tam smo lahko zapravili tudi zadnje funte, ki sicer ponekod v papirni ali kovinski obliki niso več dobrodošli. Le kdo bi se branil denarja? Pa tako zanimiv je – kovančki so raznih barv in oblik, bankovci pa kot da bi bili prevlečeni s plastjo plastike! Morali smo se jih znebiti, saj jih tudi v Sloveniji ne vzame vsak, tako da je naša prtljaga na poti nazaj pokala po šivih, naša čela pa so se rahlo orosila, ko smo pristopali kontroli velikosti prtljage. A je šlo, sploh če si ogromno plišasto zverinico, nedavno pridobitev, stisnil k sebi. Le kdo bi ti v teh časih očital, če za dobro duševno zdravje s tabo potuje tudi ta! Da le ni živ – videli smo namreč tudi shod ‘furry-jev’. Ampak kot rečeno, vsi drugačni, vsi enakopravni.
Pa ne mislite, da smo gledali samo kamne in nastopajoče! Poskušali smo prebuditi tudi čut za umetnost in naravoslovje, saj smo v National Galery izbirali sliko, ki nam je bila všeč, in tako, ki nam ni bila, ter prečesali naravoslovni muzej Natural History Museum, vsaj tiste dele, ki so nas zanimali, pa čeprav je bila to klop v avli, kjer je bil dober brezžični internet. Drugo možnost za razvijanje interesov in poglabljanje tehničnega znanja smo dobili v Science Museum, že prvi dan pa smo v živo opazovali obratovanje izjemnega tehničnega dosežka, ogromnega razglednega kolesa The London Eye, kjer so se nam v sicer redko oblačnem vremenu ponujali pogledi na vse strani Londona. Sicer pa nas je vreme razvajalo, ni nam bilo vroče in ni nas zeblo, ni nas opeklo in nismo potrebovali dodatnih oblačil ali zaščite. Čudovito!
In kdo je bil najbolj vzdržljiv? Tisti, ki je prišel že dan po povratku, ki je bil malo po polnoči, v šolo in ob tem ni bil videti niti zelo zaspan niti preveč siten. Morda tu in tam kdo in kakšna učiteljica, večina pa je kar potrebovala kakšen dan ali dva, da se je spet lahko pohvalila z veliko mero energije in zares prepoznala, kako zelo smo se imeli lepo!
Povezava na še več fotografij.
