Ob začetku novega šolskega leta so nas obiskali dr. Sergio Baauw, dr. Marie Steffens in dr. Johanna Maria Renders, predavatelji Fakultete za humanistiko Univerze v Utrechtu, ki so v okviru izvajanja našega Erasmus+ projekta GRADIMO MOSTOVE za nas pripravili izobraževanje s ciljem, da nas opremijo z orodji za učinkovitejšo komunikacijo z učenci drugačnega kulturnega okolja in njihovimi starši. Pridobili smo veliko novega znanja in strategij za delo.
Tuji strokovnjaki so nam pokazali, daje v šolah, kjer imamo učence iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij, pomembno, da se učitelji zavedajo pomena večjezičnega pristopa. Ta namreč omogoča, da učenci pri izražanju uporabljajo celoten svoj jezikovni repertoar, vključno z maternim jezikom, na katerem lahko nato gradijo znanje učnega jezika. Če tega jezika ne negujemo in ga ne vključujemo v učni proces, učenje učnega jezika pogosto ni uspešno, saj otroci ne morejo vzpostaviti trdnih temeljev. Zato je naloga učiteljev, da dovolijo in spodbujajo izražanje v različnih jezikih ter nato postopno usmerjajo učence k obvladovanju učnega jezika. Raziskave sicer kažejo, da sama večjezičnost ne zagotavlja višjega učnega uspeha, saj je ta v veliki meri odvisen od socioekonomskega ozadja učencev. Vseeno pa je pristop pomemben z vidika socialne vključenosti. Učenci se morajo počutiti prepoznane in cenjene, saj to povečuje njihovo motivacijo za učenje in sodelovanje. Če jim dovolimo, da uporabljajo več jezikov, jim pokažemo empatijo in odprtost, hkrati pa gradimo varno okolje, kjer se lahko čim bolj izražajo. Pri tem pa večjezičnosti ne smemo razumeti kot prepuščene naključju, temveč jo moramo načrtno vključevati s pomočjo strategij:

• upoštevanje učenčevega predznanja (kaj že zna povedati);
• razlago podpremo s sličicami, fotografijami in gestami (telesno govorico);
• vnaprejšnje poučevanje za razlago zahtevnih pojmov ali novih vsebin (t. i. preteaching);
• izdelamo slovar novih besed oziroma besedišča, ki ga učenec nujno potrebuje za vsakodnevno komunikacijo (lahko je podprt s slikovnim materialom);
• slikovni slovar ali slikovno-besedne kartice: besedo opremimo s sličico in s tem spodbujamo razumevanje;
• vizualna podpora v razredu: vsi jeziki, ki jih učenci v razredu govorijo, naj bodo v učilnici vidni (napisi za poimenovanje predmetov in stvari v učilnici naj bodo v različnih jezikih);
• vrstniška pomoč: z učenci se dogovorimo za pomoč učencu tujcu (podporo lahko ponudi eden od vrstnikov);
• prilagojeno ocenjevanje znanja: učencu prilagodimo ocenjevanje znanja (omogočimo mu izražanje v maternem jeziku, ubeseditev v maternem jeziku, če v učnem jeziku ne zmore poimenovati stvari; prilagodimo obseg učne vsebine);
• povezovanje kultur: omogočanje predstavitve lastne kulture in primerjava le-te s kulturo okolja, razreda;
• povezovanje in primerjava jezikov: kaj je jezikoma skupno, kaj jima je različno; primerjamo tudi besedišče, slovnico, pravila in črkovanje ter izgovarjavo;
• povezava med maternim in učnim jezikom ter drugimi jeziki, ki jih učenci poznajo, saj jim to omogoča hitrejše usvajanje znanja;
• učenje z odkrivanjem/ugibanjem: učencem omogočimo, da ob pomoči odkrivajo vzorce in jezikovna pravila;
• razvijamo in spodbujamo uporabo obstoječih učnih strategij;
• slikanice v maternem jeziku: s pomočjo slikanic učenci utrjujejo svoje znanje. Če je učencev, ki govorijo isti jezik več, se lahko o vsebini slikanice pogovarjajo v učnem jeziku. Če je učenec sam, zapiše obnovo v maternem jeziku in jo ob pomoči učitelja prevede v učni jezik;
• pogovori v maternem jeziku: učenci istega jezikovnega jezika naj se pogovarjajo v maternem jeziku in si pomagajo pri reševanju nalog v učnem jeziku;
• praznovanje različnih kulturnih tradicij, praznikov, kar krepijo občutek identitete in pripadnosti;
• spodbujanje učencev, da delijo svoje jezikovno in kulturno ozadje;
• izdelave večjezične knjige: v razredu isto besedilo zapišemo v različnih jezikih, ki jih učenci govorijo;
• večjezična stena v razredu, kjer so različni jeziki vidni in prisotni v učilnici: sličice in ključne besede, pri prevodih lahko pomagajo aplikacije, starši …;
• tutorstvo, kjer vrstniška ali mentorska pomoč dodatno podpira učence;
• uporaba interneta: iskanje podatkov v lastnem jeziku in zapis v učnem jeziku;
• kratke zgodbe v učnem jeziku: učencem zgodbo preberemo, oni pa jo obnovijo v maternem ali učnem jeziku;
• zgodbe v tujih jezikih: učenci drug drugemu berejo zgodbe v različnih jezikih in si pomagajo pri izgovarjavi, tudi učenci tujci lahko učence svojega oddelka naučijo svojega maternega jezika;
• obisk staršev: predstavitev jezika, zgodbe v maternem jeziku učenca, skupno učenje jezika – učenec tujec in starš;
• organizacija različnih družabnih dejavnosti, ki spodbujajo sodelovanje in krepitev odnosov med učenci;
• prevajanje besed: učenci zaprejo oči in pomislijo na najgrozljivejšo besedo, ki se je lahko spomnijo v tujem jeziku. Razmišljajo o tem, ali je beseda še tako huda, če jo prevedejo v materni jezik.

Strokovnjaki so nas naučili, da je ob prihodu učenca, ki prihaja iz drugačnega kulturnega okolja, najprej potrebno opraviti diagnostično oceno njegovih kompetenc, saj to predstavlja izhodišče za nadaljnje delo. Zelo pomembno je, da se pri vključevanju učenca vzpostavi timski pristop, saj smo zanj odgovorni vsi učitelji. Timsko delo mora temeljiti na premišljenem sodelovanju, jasno razdeljenih odgovornostih in protokolu sodelovanja. Ravni sodelovanja so lahko različne – od osnovne izmenjave informacij do sooblikovanja in soustvarjanja učnega procesa. Ključni elementi uspešnega timskega dela so sonačrtovanje, sopoučevanje, soocenjevanje ter skupno ustvarjanje učnih gradiv. Pri tem imajo pomembno vlogo tako formalne smernice (npr. šolska politika, ocenjevanje) kot tudi manj formalni vidiki (pravila v razredu, razdelitev vlog, medsebojna podpora). Učenec tujec pa nikakor ne sme ostati pasiven opazovalec – iskati moramo tudi majhne, neformalne priložnosti, da se dejavno vključuje v delo in naloge razreda.
Pri delu z učenci različnih ozadij je nujno upoštevati tudi kulturno prizmo (t.i. cultural lens), skozi katero razumejo svet. Njihove vrednote, navade in kulturne izkušnje močno vplivajo na dojemanje učnih vsebin in šolskega okolja. Če se na to odzovemo in cenimo njihovo identiteto, povečujemo njihovo motivacijo, krepimo občutek pripadnosti ter ustvarjamo odprto in empatično razredno skupnost. Zato moramo graditi inkluzivno okolje, ki posamezniku omogoča, da se počuti sprejetega in cenjenega – le tako bo lahko razvijal notranjo motivacijo za učenje in napredek.
Na področju jezikovne podpore to pomeni premišljeno uporabo različnih pristopov: jezikovni načrti, prevajalska orodja, sistem vrstniškega tutorstva ter vključevanje maternega jezika pri učenju drugega jezika. Ti ukrepi pomagajo učencu, da postopno razvija učni jezik, hkrati pa ohranja vez s svojim prvim jezikom in identiteto.
Ocenjevanje in diferenciacija sta temelj uspešnega vključevanja učencev v učno okolje. Za prilagoditev pouka je nujno poznati začetno raven posameznika, za to lahko učitelji uporabljajo različna orodja – od testiranj sposobnosti, nivoja jezika, do preverjanja njihovega znanja v maternem in šolskem jeziku. Pri tem je pomembno, da se upošteva kulturna pristranskost testov ter da se informacije o učenčevih znanjih, izkušnjah in potrebah beležijo v osebnem portfoliu. Tako se oblikuje celostna slika o otroku, ki presega zgolj akademske dosežke.
Diferenciacija nato omogoča, da se na podlagi teh informacij pouk prilagodi različnim ravnem znanja, interesom in potrebam. Učitelji z usklajenim timskim delom oblikujejo individualiziran plan, redno spremljajo napredek in ustvarjajo spodbudno učno okolje. Ključni elementi so kontekst, jezikovna podpora, možnosti za interakcijo ter skrb za psihosocialno dobrobit. Različne oblike diferenciacije – od skupinskega dela do individualiziranih nalog – učencem omogočajo, da napredujejo po svojih zmožnostih, hkrati pa ohranjajo občutek vključenosti in motivacije.

Za otrokovo uspešnost v šoli je pomembno, da so starši aktivno vključeni v otrokovo šolsko delo in da mu nudijo podporo. Brez njihovega sodelovanja je napredek težje doseči, zato morajo šole razvijati pristope, ki staršem omogočajo lažji dostop in občutek, da so dobrodošli.

Rešitve, ki jih lahko uvedemo, so:

• bolj dostopna komunikacija – preprosta, jasna in večjezično podprta, kjer je to potrebno;
• ustvarjati odprto okolje, ki daje občutek sprejetosti, saj se bodo starši tako lažje odločili za sodelovanje;
• aktivno vabiti starše, ne le čakati na njihov odziv;
• pripraviti brošure za starše z osnovnimi informacijami o organizaciji pouka;
• izdajati šolski časopis za starše, s katerim jih redno obveščamo o dogajanju in priložnostih za vključevanje;
• poiskati osebo, ki bo delovala kot most med starši in šolo (in to ni njihov otrok!);
• organizirati dogodke, kjer starši predstavljajo svojo kulturo, jezik in navade. To bogati šolsko skupnost in krepi medkulturno razumevanje;
• obisk na domu, saj na ta način pokažemo, da nam je mar za otroka in družino ter da jih resnično želimo vključiti v šolsko življenje.