“Poezijo nujno potrebujemo, kot nujo, in ne razkošje, kot eno najglobljih in najbolj radikalnih oblik soočanja z resničnostjo. Potrebujemo jo zato, ker nas uči živeti z vprašanji in ne ponuja enoznačnih odgovorov, predvsem pa nas uči, kako v svetu vztrajati bolj pozorno, odgovorno, solidarno in človeško. Omogoča nam, da si zamislimo drugačne oblike skupnosti, drugačno prihodnost.” (Miha Maurič, iz poslanice Društva slovenskih pisateljev)

V Kosovelovem letu seveda ne smemo tiho mimo 21. marca, ko se obeležuje dan poezije. Kot vsako leto smo temu namenili pozornost tudi na naši šoli, s tem da smo poezijo združili z materinskim dnem. Učenci na predmetni stopnji so pisali pesmi svojim mamicam ali pa ustvarjali na druge ponujene teme. Pred tem pa so se skozi pesem naučili, kako napisati pesem. Poskusite še vi! 🙂

KAKO NAPISATI PESEM?

Potrebuješ:
ščepec vejic, pest napak,
saj pesmi ne zmore napisati vsak.
Mogoče tudi kakšen žep fig
in že lahko začneš ta podvig.

Tara Španić, 7. b

Papir si pripravi
ter pero nastavi,
lahko je tudi kuli,
samo da ne bodo žulji.
Za pikami piše se z veliko!
Ne pozabi na oliko!
Vleci črte, piši zloge,
ne pozabi na rimo
ter ostale pesniške nadloge.
Pesmica bo tako končana,
a le pazi, da ne bo spacana.
Na koncu pa se še podpiši
in si nad zapisanim roke obriši.

Učiteljici slovenščine, Silvestra Kotar in Maruša Nared